Monday, March 08, 2010
Starši in šola
Ta članek, je pravzaprav seminarska naloga, ki sem jo napisal leta 1999 in jo je profesor Škrabl (Naj počiva v miru!) brez moje vednosti poslal v objavo v Colloqia, glasilo Teološke fakultete (se pravi, da je kar dober). Govori o takratnih razmerah, se mi pa zdi, da danes stvari niso dosti drugačne. Izpuščene so opombe, pa mislim, da to pretirano ne moti. 
Uvod
V današnji evropski družbi, tudi slovenski, se čuti potreba po vzgajanju za smisel. Nekatere, zgolj informacijske oblike izobraževanja so preživele, saj postaja današnje okolje zasičeno s podatki. Pojavile so se težnje te podatke osmisliti in jih ne le podajati kot brezdušne. Prav tako pa se v skladu s tem uresničuje tudi težnja osmisliti življenja ljudem, torej jih vzgajati v skladu z nekimi vrednotami. V preteklosti je bilo to področje zanemarjeno, povdarjalo se je predvsem prvo (informacijsko).
Ker sem pri sestavi temporalne naloge upošteval le domačo (slovensko) literaturo, se bo to odražalo tudi pri vsebini naloge same. Izbiral pa sem predvsem članke z evropsko-krščansko usmerjeno mislijo, kamor sodimo mi. Upam, da omejenost na le slovenske članke ne bo okrnila vsebinske celote.
Štirje cilji moderne šole
Najprej si, za lažje razumevanje vsebine naloge, poglejmo štiri cilje, ki naj bi do njih vodilo izobraževanje v šoli. Šola mora oblikovati umske zmožnosti:
1. Najprej jih oblikuje s tem, da razvija sposobnost pravilnega razsojanja . To pomeni, da mladega človeka pripravi na življenje in delovanje v družbi. Ta družba je danes demokratična, torej se mora pripraviti na zavedanje človekovih pravic in njegovih svoboščin in spoštovanje teh pravic pri sočloveku.
2. Uvaja v kulturno dediščino, ki so jo ustvarili prejšnji rodovi. To človeka usposablja, da najde izvore za bogatitev svoje osebnosti, za osebno duhovno življenje.
3. Goji čut za vrednote. Mlademu človeku mora dati pravo podobo o njem samem, da bo svoje življenje lahko osmišljal. Dati mu mora vrednote, v skladu s katerimi živijo njegovi starši.
4. Pripravlja za poklicno delo. Ta priprava mora biti narejena z vso potrebno strokovno usposobljenostjo in solidnim znanjem.
Osnovni pogoji za sodelovanje med šolo in družino
V preteklosti je bila šola namenjena predvsem izobraževanju. Zato je tudi bila ustanovljena. Vendar pa v sedanjih razmerah, za katere je značilna raznolikost in diferenciacija življenja, v katerih družina ne more izpolniti svoje vloge v vsej polnosti, postaja vzgoja v šoli že moralna nuja. Zato mora biti šola usmerjena v družino in ne družina v šolo. Šola bi morala nadaljevati vzgojno delo, ki se je začelo v družini. To delo bi morala šola nadgrajevati in ga poglabljati, obenem pa skladno s tem vzgajati oziroma izobraževati tudi za poklicno delo.
Izobraževanje pomeni ali bi vsaj moralo pomeniti javno dobro. Glede na to bi morali šolo opredeliti predvsem kot družbeno ustanovo, ki pripada civilni družbi . Za to pa je osnovni pogoj pripravljenost vladnih služb, da odprejo "razpravo za demokratično sprejemanje odločitev" . Tako bi člani skupnosti, učitelji, združenja učiteljev in staršev, ter nevladne organizacije lahko izražale svoje želje in predloge in to usklajevale na državni ravni. Poleg tega morajo biti šolske ustanove "resnično pripravljene na prilagajanje lokalnim razmeram in pokazati odprtost za spremembe". Na osnovi teh temeljev je šola opredeljena kot področje javnega delovanja. Na podlagi tega, bi morali starši v vzgojno-izobraževalnem poslanstvu šole sodelovati vsaj na štirih temeljnih področjih, in sicer učno-predmetnem, kulturnem, vzgojnem in svetovno nazorskem.
Sedanje razmere v Sloveniji: Vloga staršev v šoli je pri nas bistveno okrnjena. To se vidi že v sami zakonodaji. "Ministrstvo za šolstvo in šport (…) vidi le tri ravni sodelovanja šole in staršev: opravičevanje izostankov učencev, roditeljski sestanki in govorilne ure". Starši so lahko vključeni le tam, kamor je vključen njihov otrok in to le preko sveta šole in sveta staršev. Kjer so starši za to zainteresirani, se organizirajo še "šole za starše" in "klubi staršev za boljšo šolo" . To pa pomeni le ohranjevanje dosedanjega rudimentalnega partnerstva na nižji razvojni stopnji.
Otroka naj usmerja družina in ne šola
Iz prej povedanega se lahko vidi dve temeljni usmeritvi: ali se šola usmeri v izvrševanje nekih norm ali pa se osredotoči na otroka. V slednjem primeru pomeni to tudi aktivno vključevanje staršev v delo šole. Kajti staršem pripada prvenstvena vloga v odnosu do otroka. To nam jamčijo vsi mednarodni dokumenti o človekovih pravicah. Tako govori "Splošna deklaracija o človekovih pravicah", člen 26,3:
"Starši imajo prvo pravico do izbire vrste izobrazbe za svoje otroke" .
Prav tako govori o tem tudi "Katekizem katoliške Cerkve", člen 2229:
"Kot tisti, ki so prvi odgovorni za vzgojo svojih otrok, imajo starši pravico, da izberejo zanje šolo, ki ustreza njihovim lastnim prepričanjem" .
"Lista evropskega združenja staršev" ( "Charter of the European Parents' Associations", 1992), našteva naslednje pravice in dolžnosti staršev:
- pravica spoznati primarnost v vzgoji svojih otrok,
- dolžnost odgovorne vzgoje svojih otrok,
- pravica popolnega dostopa do vseh informacij v izobraževalnih ustanovah, ki zadevajo njihove otroke,
- dolžnost dati izobraževalnim ustanovam vse informacije o svojih otrocih, ki so pomembne za doseganje edukacijskih ciljev,
- starši imajo pravico izbrati za svoje otroke takšne šole, ki so najbližje njihovim prepričanjem in vrednotam,
- starši imajo pravico vplivati na politiko, ki jo izvajajo šole, v katerih so njihovi otroci,
- imajo dolžnost, da se dobro informirajo pred izbiro šole za svoje otroke,
- starši imajo dolžnost, da so vitalni del lokalne skupnosti, kjer je šola,
- starši in njihova združenja imajo pravico, da se posvetujejo o politiki izobraževanja na vseh stopnjah,
- starši imajo dolžnost vzdrževati demokratične predstavniške organizacije na vseh stopnjah, da predstavljajo njihove interese."
Če poznamo aktualne ovire partnerstva med šolo in starši, poznamo tudi potencialne spodbude, ker delujejo ravno v nasprotni smeri. V našem prostoru je trenutno še več ovir kot pa spodbud partnerstva. Te so:
- odtujenost ( separatnost) medsebojnih odnosov,
- zaradi napredujoče profesionalizacije učiteljskega poklica starši s srednjo izobrazbo niso več kompetentni za presojanje problemov edukacije,
- posebna oblika prepada med mladino in odraslimi,
- pomanjkanje tradicije rednih kontaktov starši- učitelj,
- politika reformiranja šole ves povojni čas ni pritegnila staršev k odločanju o problemih šole,
- prezaposlenost ali nezaposlenost staršev,
- družina in šola igrata pretežno pripravljalno vlogo v odnosu do otrok-učencev za nadaljnje izobraževanje ali poklic,
- ločenost sveta družinskega življenja od sveta sistema izobraževanja in dela,
- kurikularizacija šole in skrita kurikularizacija družine,
- kurativna miselnost pri obeh partnerjih,
- prevladuje model komunikacije 'zmagam-izgubiš' pred 'zmagam-zmagaš',
- defetizem staršev pred drugimi socializacijskimi dejavniki mladine,
- kulturni dualizem namesto kulturne kontinuitete.
Vendar pa je treba poznati tudi učinke razvijanja partnerstva med učitelji in starši:
- oboji se drug od drugega učijo za demokracijo,
- presegajo civilizacijske in kulturne dvojnosti ( leva in desna polovica možganov, ženske-moški, itd.),
- razvijajo skupni občutek za vrednote in cilje sodelovanja med vsemi udeleženci vzgojno-izobraževalnega procesa,
- usmerjajo se k celostnemu, osmišljenemu znanju in učenju ( interpretiranju pojavov z različnih zornih kotov),
- razvijajo občutek za pozitivno samopodobo učencev,
- delujejo po modelu samonadzora, ki spreminja vlogo obeh strani pri vzgoji otroka/ učenca,
- omogočajo izboljšanje učnega uspeha.
Pluralnost šol pospešuje pogovor
Da bi družina lahko začela vplivati na delo šole, je potrebno najprej ločiti šolo od države. To pomeni, da mora šolstvo doseči avtonomijo, tako ni pod vplivom trenutne politične oblasti v državi. Vendar avtonomija šolstva sama v sebi še ne zadošča. Tudi z večinskim upoštevanjem mnenja staršev ne bi vsega rešili, saj bi s tem preglasovali voljo manjšine . Edini izhod iz te težave je pluralizem šol. To pomeni, da obstajajo različne šole – poleg državnih še zasebne. Tako lahko poleg šol, katerih programe krije država, delujejo tudi šole, katere ustanovijo združenja ali skupine ljudi. V tem primeru, ko tako starši sami izberejo šolo za svoje otroke, se pravi ravnajo po lastnem interesu in lahko na način vzgoje svojega otroka bistveno bolj vplivajo, so sami tako dejavno vključeni v šolsko politiko. Šole oziroma učitelji so tako s svojim strokovnim znanjem pristojni za strokovno izobrazbo, medtem ko skupaj s starši sodelujejo na področju vzgoje, katero morajo vključiti v svoje izobraževalno delo in načrt podajanja snovi.
Zaključek
Starši imajo prvenstveno pravico do vzgoje otroka. To je spoznatno iz tega, da so starši njegovi roditelji, in da nadaljnje prav oni vzgajajo otroka v njegovem otroštvu. Vendar pa v življenje otroka prav kmalu vstopi tudi šola. Ker takrat starši delno izgubijo stik z otrokom, mora šola nadomestiti ta izostanek vzgoje. Zato sta šola in družina partnerici v dogovarjanju, pri čemer črpa šola od družine in ne družina od šole. To medsebojno dogajanje plemeniti tako šolo kot družino, otroci pa imajo od vsega tega dobiček, saj to le dopolnjuje njihovo vzgojo. To spoznanje se močno uveljavlja v vseh t.i. modernih družbah. V trenutnih razmerah se v skladu s tem tako v svetu kot pri nas išče različne modele in metode kako to partnerstvo razvijati .
Pred šolo in družbeno skupnostjo pri nas je tako velikanski izziv. Da ga bomo zmogli, bo za sodelovanje med šolo, družino – starši in celotno družbeno skupnostjo nujno potreben strpen in demokratičen dialog. Ta ne bo nastal sam po sebi. Zanj se bo treba prizadevati tako, da bomo bodoče generacije za to izobraževali in usposabljali. Za to pa so odgovorni visokošolski zavodi. Osnovni pogoj pa je, kot je bilo omenjeno že na začetku, "pripravljenost vladnih služb, da odpre razpravo za demokratično sprejemanje odločitev".
Uvod
V današnji evropski družbi, tudi slovenski, se čuti potreba po vzgajanju za smisel. Nekatere, zgolj informacijske oblike izobraževanja so preživele, saj postaja današnje okolje zasičeno s podatki. Pojavile so se težnje te podatke osmisliti in jih ne le podajati kot brezdušne. Prav tako pa se v skladu s tem uresničuje tudi težnja osmisliti življenja ljudem, torej jih vzgajati v skladu z nekimi vrednotami. V preteklosti je bilo to področje zanemarjeno, povdarjalo se je predvsem prvo (informacijsko).
Ker sem pri sestavi temporalne naloge upošteval le domačo (slovensko) literaturo, se bo to odražalo tudi pri vsebini naloge same. Izbiral pa sem predvsem članke z evropsko-krščansko usmerjeno mislijo, kamor sodimo mi. Upam, da omejenost na le slovenske članke ne bo okrnila vsebinske celote.
Štirje cilji moderne šole
Najprej si, za lažje razumevanje vsebine naloge, poglejmo štiri cilje, ki naj bi do njih vodilo izobraževanje v šoli. Šola mora oblikovati umske zmožnosti:
1. Najprej jih oblikuje s tem, da razvija sposobnost pravilnega razsojanja . To pomeni, da mladega človeka pripravi na življenje in delovanje v družbi. Ta družba je danes demokratična, torej se mora pripraviti na zavedanje človekovih pravic in njegovih svoboščin in spoštovanje teh pravic pri sočloveku.
2. Uvaja v kulturno dediščino, ki so jo ustvarili prejšnji rodovi. To človeka usposablja, da najde izvore za bogatitev svoje osebnosti, za osebno duhovno življenje.
3. Goji čut za vrednote. Mlademu človeku mora dati pravo podobo o njem samem, da bo svoje življenje lahko osmišljal. Dati mu mora vrednote, v skladu s katerimi živijo njegovi starši.
4. Pripravlja za poklicno delo. Ta priprava mora biti narejena z vso potrebno strokovno usposobljenostjo in solidnim znanjem.
Osnovni pogoji za sodelovanje med šolo in družino
V preteklosti je bila šola namenjena predvsem izobraževanju. Zato je tudi bila ustanovljena. Vendar pa v sedanjih razmerah, za katere je značilna raznolikost in diferenciacija življenja, v katerih družina ne more izpolniti svoje vloge v vsej polnosti, postaja vzgoja v šoli že moralna nuja. Zato mora biti šola usmerjena v družino in ne družina v šolo. Šola bi morala nadaljevati vzgojno delo, ki se je začelo v družini. To delo bi morala šola nadgrajevati in ga poglabljati, obenem pa skladno s tem vzgajati oziroma izobraževati tudi za poklicno delo.
Izobraževanje pomeni ali bi vsaj moralo pomeniti javno dobro. Glede na to bi morali šolo opredeliti predvsem kot družbeno ustanovo, ki pripada civilni družbi . Za to pa je osnovni pogoj pripravljenost vladnih služb, da odprejo "razpravo za demokratično sprejemanje odločitev" . Tako bi člani skupnosti, učitelji, združenja učiteljev in staršev, ter nevladne organizacije lahko izražale svoje želje in predloge in to usklajevale na državni ravni. Poleg tega morajo biti šolske ustanove "resnično pripravljene na prilagajanje lokalnim razmeram in pokazati odprtost za spremembe". Na osnovi teh temeljev je šola opredeljena kot področje javnega delovanja. Na podlagi tega, bi morali starši v vzgojno-izobraževalnem poslanstvu šole sodelovati vsaj na štirih temeljnih področjih, in sicer učno-predmetnem, kulturnem, vzgojnem in svetovno nazorskem.
Sedanje razmere v Sloveniji: Vloga staršev v šoli je pri nas bistveno okrnjena. To se vidi že v sami zakonodaji. "Ministrstvo za šolstvo in šport (…) vidi le tri ravni sodelovanja šole in staršev: opravičevanje izostankov učencev, roditeljski sestanki in govorilne ure". Starši so lahko vključeni le tam, kamor je vključen njihov otrok in to le preko sveta šole in sveta staršev. Kjer so starši za to zainteresirani, se organizirajo še "šole za starše" in "klubi staršev za boljšo šolo" . To pa pomeni le ohranjevanje dosedanjega rudimentalnega partnerstva na nižji razvojni stopnji.
Otroka naj usmerja družina in ne šola
Iz prej povedanega se lahko vidi dve temeljni usmeritvi: ali se šola usmeri v izvrševanje nekih norm ali pa se osredotoči na otroka. V slednjem primeru pomeni to tudi aktivno vključevanje staršev v delo šole. Kajti staršem pripada prvenstvena vloga v odnosu do otroka. To nam jamčijo vsi mednarodni dokumenti o človekovih pravicah. Tako govori "Splošna deklaracija o človekovih pravicah", člen 26,3:
"Starši imajo prvo pravico do izbire vrste izobrazbe za svoje otroke" .
Prav tako govori o tem tudi "Katekizem katoliške Cerkve", člen 2229:
"Kot tisti, ki so prvi odgovorni za vzgojo svojih otrok, imajo starši pravico, da izberejo zanje šolo, ki ustreza njihovim lastnim prepričanjem" .
"Lista evropskega združenja staršev" ( "Charter of the European Parents' Associations", 1992), našteva naslednje pravice in dolžnosti staršev:
- pravica spoznati primarnost v vzgoji svojih otrok,
- dolžnost odgovorne vzgoje svojih otrok,
- pravica popolnega dostopa do vseh informacij v izobraževalnih ustanovah, ki zadevajo njihove otroke,
- dolžnost dati izobraževalnim ustanovam vse informacije o svojih otrocih, ki so pomembne za doseganje edukacijskih ciljev,
- starši imajo pravico izbrati za svoje otroke takšne šole, ki so najbližje njihovim prepričanjem in vrednotam,
- starši imajo pravico vplivati na politiko, ki jo izvajajo šole, v katerih so njihovi otroci,
- imajo dolžnost, da se dobro informirajo pred izbiro šole za svoje otroke,
- starši imajo dolžnost, da so vitalni del lokalne skupnosti, kjer je šola,
- starši in njihova združenja imajo pravico, da se posvetujejo o politiki izobraževanja na vseh stopnjah,
- starši imajo dolžnost vzdrževati demokratične predstavniške organizacije na vseh stopnjah, da predstavljajo njihove interese."
Če poznamo aktualne ovire partnerstva med šolo in starši, poznamo tudi potencialne spodbude, ker delujejo ravno v nasprotni smeri. V našem prostoru je trenutno še več ovir kot pa spodbud partnerstva. Te so:
- odtujenost ( separatnost) medsebojnih odnosov,
- zaradi napredujoče profesionalizacije učiteljskega poklica starši s srednjo izobrazbo niso več kompetentni za presojanje problemov edukacije,
- posebna oblika prepada med mladino in odraslimi,
- pomanjkanje tradicije rednih kontaktov starši- učitelj,
- politika reformiranja šole ves povojni čas ni pritegnila staršev k odločanju o problemih šole,
- prezaposlenost ali nezaposlenost staršev,
- družina in šola igrata pretežno pripravljalno vlogo v odnosu do otrok-učencev za nadaljnje izobraževanje ali poklic,
- ločenost sveta družinskega življenja od sveta sistema izobraževanja in dela,
- kurikularizacija šole in skrita kurikularizacija družine,
- kurativna miselnost pri obeh partnerjih,
- prevladuje model komunikacije 'zmagam-izgubiš' pred 'zmagam-zmagaš',
- defetizem staršev pred drugimi socializacijskimi dejavniki mladine,
- kulturni dualizem namesto kulturne kontinuitete.
Vendar pa je treba poznati tudi učinke razvijanja partnerstva med učitelji in starši:
- oboji se drug od drugega učijo za demokracijo,
- presegajo civilizacijske in kulturne dvojnosti ( leva in desna polovica možganov, ženske-moški, itd.),
- razvijajo skupni občutek za vrednote in cilje sodelovanja med vsemi udeleženci vzgojno-izobraževalnega procesa,
- usmerjajo se k celostnemu, osmišljenemu znanju in učenju ( interpretiranju pojavov z različnih zornih kotov),
- razvijajo občutek za pozitivno samopodobo učencev,
- delujejo po modelu samonadzora, ki spreminja vlogo obeh strani pri vzgoji otroka/ učenca,
- omogočajo izboljšanje učnega uspeha.
Pluralnost šol pospešuje pogovor
Da bi družina lahko začela vplivati na delo šole, je potrebno najprej ločiti šolo od države. To pomeni, da mora šolstvo doseči avtonomijo, tako ni pod vplivom trenutne politične oblasti v državi. Vendar avtonomija šolstva sama v sebi še ne zadošča. Tudi z večinskim upoštevanjem mnenja staršev ne bi vsega rešili, saj bi s tem preglasovali voljo manjšine . Edini izhod iz te težave je pluralizem šol. To pomeni, da obstajajo različne šole – poleg državnih še zasebne. Tako lahko poleg šol, katerih programe krije država, delujejo tudi šole, katere ustanovijo združenja ali skupine ljudi. V tem primeru, ko tako starši sami izberejo šolo za svoje otroke, se pravi ravnajo po lastnem interesu in lahko na način vzgoje svojega otroka bistveno bolj vplivajo, so sami tako dejavno vključeni v šolsko politiko. Šole oziroma učitelji so tako s svojim strokovnim znanjem pristojni za strokovno izobrazbo, medtem ko skupaj s starši sodelujejo na področju vzgoje, katero morajo vključiti v svoje izobraževalno delo in načrt podajanja snovi.
Zaključek
Starši imajo prvenstveno pravico do vzgoje otroka. To je spoznatno iz tega, da so starši njegovi roditelji, in da nadaljnje prav oni vzgajajo otroka v njegovem otroštvu. Vendar pa v življenje otroka prav kmalu vstopi tudi šola. Ker takrat starši delno izgubijo stik z otrokom, mora šola nadomestiti ta izostanek vzgoje. Zato sta šola in družina partnerici v dogovarjanju, pri čemer črpa šola od družine in ne družina od šole. To medsebojno dogajanje plemeniti tako šolo kot družino, otroci pa imajo od vsega tega dobiček, saj to le dopolnjuje njihovo vzgojo. To spoznanje se močno uveljavlja v vseh t.i. modernih družbah. V trenutnih razmerah se v skladu s tem tako v svetu kot pri nas išče različne modele in metode kako to partnerstvo razvijati .
Pred šolo in družbeno skupnostjo pri nas je tako velikanski izziv. Da ga bomo zmogli, bo za sodelovanje med šolo, družino – starši in celotno družbeno skupnostjo nujno potreben strpen in demokratičen dialog. Ta ne bo nastal sam po sebi. Zanj se bo treba prizadevati tako, da bomo bodoče generacije za to izobraževali in usposabljali. Za to pa so odgovorni visokošolski zavodi. Osnovni pogoj pa je, kot je bilo omenjeno že na začetku, "pripravljenost vladnih služb, da odpre razpravo za demokratično sprejemanje odločitev".
Friday, March 05, 2010
Ponovno
Ponovno na blogu!
Po dolgih dveh letih in še malo je, zgleda, dozorel čas, da se vržem v morje. Ne tako kot Peter, ko je zagledal hoditi Jezusa po vodi, ampak tako, da zaplavam proti toku. Po e-sporočilih, ki sem vam jih pisal, so sledili odzivi, pohvala, predlog. In to me je opogumilo. Pravzaprav sem čakal predlog. Kajti dokler pišeš le zase, to ni to. Vsaj zame ne.
Krščanstvo je odnos. Da bi se ta odnos razvijal, si želim in prosim Vsemogočnega za pomoč.
Primož
Po dolgih dveh letih in še malo je, zgleda, dozorel čas, da se vržem v morje. Ne tako kot Peter, ko je zagledal hoditi Jezusa po vodi, ampak tako, da zaplavam proti toku. Po e-sporočilih, ki sem vam jih pisal, so sledili odzivi, pohvala, predlog. In to me je opogumilo. Pravzaprav sem čakal predlog. Kajti dokler pišeš le zase, to ni to. Vsaj zame ne.
Krščanstvo je odnos. Da bi se ta odnos razvijal, si želim in prosim Vsemogočnega za pomoč.
Primož
Thursday, March 04, 2010
Oddaja o odnosih
Živjo!
Danes je naše kraje spet pobelil sneg (no, nekatere)...
Da pa ta sušec ne bi bil suh glede tvoje odločitve zase in s tem za druge (dan žena, dan mučenikov, gregorjevo, materinski oz. starševski dan...), ti predlagam ogled polurne oddaje o odnosih, ki je bila na sporedu 1. sušca na TV Vaš kanal iz Novega mesta. V njej je sodelovala strokovna vodja Zakonskega in družinskega inštituta Novo mesto http://www.zdi-nm.si
Oddajo si lahko ogledaš na: http://www2.tv-nm.si/index.php?option=com_content&task=view&id=10484&Itemid=133.
Lep vikend!
Primož
Danes je naše kraje spet pobelil sneg (no, nekatere)...
Da pa ta sušec ne bi bil suh glede tvoje odločitve zase in s tem za druge (dan žena, dan mučenikov, gregorjevo, materinski oz. starševski dan...), ti predlagam ogled polurne oddaje o odnosih, ki je bila na sporedu 1. sušca na TV Vaš kanal iz Novega mesta. V njej je sodelovala strokovna vodja Zakonskega in družinskega inštituta Novo mesto http://www.zdi-nm.si
Oddajo si lahko ogledaš na: http://www2.tv-nm.si/index.php?option=com_content&task=view&id=10484&Itemid=133.
Lep vikend!
Primož
Monday, January 28, 2008
Pozdrav!
Čau!
Ta kotiček bom uporabljal kot sporočanje mojih pogledov na svet. Če jih hočete komentirati, lahko to mile volje storite. Če se Vam ne da bivati na njem, ga preskočite.
LP, Primož
Ta kotiček bom uporabljal kot sporočanje mojih pogledov na svet. Če jih hočete komentirati, lahko to mile volje storite. Če se Vam ne da bivati na njem, ga preskočite.
LP, Primož